Ja, ja, vem da drugi dan manjka, ampak drugi dan smo se odpravile v Versailles, o tem pa kdaj drugič.
Nedelja je dan, ko je prost vstop v
Louvre. Pa nismo šle tja zato, odločitev je padla že predno smo izvedele za to prijetno dejstvo :). No ja, gneča v Louvru je bila malo manj prijetna, si pa domišljam, da tudi sicer tam ni dosti drugače.
Metro pripelje direktno do muzeja, vhod direktno iz podzemlja - mimo trgovinic in Starbucksa, ki me je očaral na Havajih. Ne vem zakaj kava v pariškem ni bila tako dobra? Pa pustimo malenkosti, kaj bi govorila o kavi, če lahko o piramidah:
DaVinchijeva šifra v živo :). Vhod je nekaj posebnega. Pravzaprav smo imele zelo točno določen cilj - pogledati Liso in mumije. Za kaj več je treba rezervirati cel dan ali dva, me pa smo imele za tisti dan še veliko programa.
Mona Lisa je gotovo najbolj oblegan eksponat v muzeju, me je pa presenetila njena velikost - ne vem zakaj sem si vedno predstavljala, da gre za veliko sliko.
Še skok do mumiij:
.... in hitro ven, na zrak. Dan je bil oblačen in zelo vetroven. Pred Louvrom smo se malo ozirale okoli in v daljavi ugledale Slavolok zmage:
Odločile smo se, da do njega odpešačimo. Hja, kdor je že kdaj bil v Parizu ve, da tam NIČ ni blizu. Natka se verjetno ne bi strinjala z mano in bi rekla da je vse "tu nekje" :). Na popotovanju od Louvra do Slavoloka smo si ogledale še Tour Eiffel od daleč:
Obelisk in Place de la Concorde od blizu:
Nekaj parkov (prav lepi so),
Elizejske poljane:
... in končno -
Slavolok zmage! Zmagale smo tudi me. Ko smo prehodile še tistih nekaj manj kot 300 stopnic :)
Razgled pa - fantastičen. Vreden vsake štenge posebaj. Tu dobiš občutek veličine mesta.
Kot dva tujka se dvigujeta v nebo Eifflov stolp in nebotičnik
Montparnasse (in še danes skoraj nemorem verjeti da tisti dan kljub grozečim oblakom ni deževalo):
Na drugi strani pa pogled na
La Defense (poslovno mesto) z ogromno
Grand Arche:
Pogled na
Montmartre - edino vzpetinico v mestu:
Zavito stopnišče v Slavoloku:
Slavolok zmage je okrašen s čudoviti kipi:
Od Slavoloka smo se odpravile naprej proti Eifflu. Tokrat z metrojem. Še vseeno je bilo pred nami kar nekaj hoje. Takrat nam je bilo že jasno, da v mestu ni NIČ blizu :). Eifflov stolp zbuja mešane občutke. Predvsem je na pogled strašno grd, ampak to je samo moje (skromno) mnenje. Verjetno smo imele srečo in nismo stale v vrsti za vstop več kot pol ure. Potem pa z liftom do vrha... Sem že omenila da je bilo vetrovno tisti dan? Na zgornji razgledni ploščadi ki je pred vetrom zaščitena samo z mrežo (aja, potem pa ni zaščitena pred vetrom, ne:) ) smo samo na hitro naredile nakaj fotk in se raje odpravile v zaprto razgledno "sobo".
Ko smo bile že ravno v tistem koncu smo se odpravile (ponovno peš, očitno osel ne gre samo enkrat na led) do
Invalidov, si ogledale Napoleonovo grobnico in hudo utrujene odšle "domov".
