Kīlauea vulcano

Vulkan torej. Kakšno nasprotje lepim peščenim plažam je to! Pa vendar - po svoje lep, po svoje mogočen. Tam stojiš ves majhen in nemočen in se zaveš moči Narave. Nepozabno.

Iz Hila smo se odpeljali do vulkana Kilauea, ki že od leta 1983 neprekinjeno "bruha" lavo (lani jim je ponovno pozročal kar precej težav).

Para vsepovsod takole šiba iz razpok:

Na razpokah se lepo vidi tudi žveplo, ki se ob dvigovanju pare in vulkanskega dima nabira na površju:


Opozorilne table, v ozadju se vidijo oblački dima, na tem področju precej močno smrdi po žveplu (posledica pa takšen glavobol kot že dolgo ne, sploh se tu precej težko diha, tudi ostali havajski otoki imajo ob vetru ki piha v njihovo smer precej težav z "onesnaženim" zrakom in tisti ki so občutljivi težko dihajo):

Metrosideros polymorpha - ena redkih rastlin, ki uspevajo na področju vulkana. Legenda pravi, da utrgan cvet prinese dež. Nismo preizkušali "sreče":

Vulkanski dim še tisto rastlinje, ki ima voljo odgnati, takole uniči:

Postanek pri Jagger Museum and Hawaiian Volcano Observatory smo izkoristili za čudovit pogled na krater, ki je bil v letu 2008 spet precej aktiven - fotka.

V muzeju ves čas merijo vulkansko aktivnost:

Halema'uma'u crater izgleda precej srhljivo:

Naprej smo se odpravili po poti Chain of craters, kjer si kraterji sledijo en za drugim:

.... vse do Devastation trail, ki je nastala po izbruhu leta 1959, pot je dolga en kilometer, vredno ogleda:

Vožnja do obale je trajala precej dolgo, vmes smo videli lavo različne barve in različnih oblik, nismo videli vsega, kar je vredno pogledati, pa vendar je bil pogled na obalo v katero buta ocean naravnost veličasten. Cesta je od izbruha leta 2002 neprevozna:

Lava oblikuje takšne "tunele", enega so osvetlili, v teh tunelih je precej vlažno, sploh je gozdovih v okolici vulkana bilo ogromno vlage:

Vulkan je nekaj, kar se na Havajih vsekakor splača pogledati.